Tuesday, October 23, 2007
zimski vzpon na triglav



V petek 14.4. večernih urah ko normalni zemljani vklopijo TV ali gredo na pivo v bližnji bife sva z Silvom nalagala v avto smučke in opremo za zimski vzpon na Triglav. Dobri dve uri vožnje do Krme in začel se je najin vzpon na Triglav. Prav nič zimskega ni bilo v prijetno topli aprilski noči, ki je kar hitro minila v ne ravno razburljivi hoji skozi pravljično mirno noč. V spodnjem delu doline, nekje do bivšega bivaka, sedaj pa bivše brunarice se je prav zoprno prediral sneg. Izkazalo se je da je bi odločitev da hodiva peš napačna, vsaj v do »bivaka« bi bila hoja na smučka lažja. V skrbi za čim lažji nahrbtnik pa so psi ostali v avtu. V zgornji tretjini Krme sva se sončila v obilni lunini svetlobi, še malce višje pa se je že kazal prvi svit, in plan da sva pred soncem pri koči na Kredarici je meni splaval po vodi, Silvo je bil malce hitrejši in je uspel. Prav pošteno zdelan se uležem na klop v koči in malce zaspim. Pred pol osme pa sva že nadaljevala p roti vrhu Triglava. Na najini začudenje je bil vrh od zadnjega sneženja še nedotaknjen. Redko se primeri da Triglav iz Kredarice nima gazi. Planirana ena ura vzpona se je raztegnila v dve. Vršni greben proti velikem Triglavu je bil povsem zasnežen, sneg pa kložast, z plastjo »babjega pšena« med podlago in skorjo. Nama se je zdelo dokaj nevarno, zato sva se varovala in vsake par metrov kopala do vršne jeklenice kjer sva se vpenjala. Ko se prebijeva skozi težavno mesto , za nama prihitita dva planinca, brez vsakega varovanja; rekoč da je sicer nevarno a da sta »pazila« Kaj natančno sta pazila ne vem, vem pa da jaz brez varovanja ne bi šel naprej. Na vrhu stisk roke, lonček čaja, dve sliki in nazaj. Močna otoplitev je v dveh urah povsem predelala sneg ,in sneg se je lepo sprijel, začele pa so se delati cokle. Spust je zahteval polno zbranost in ura je bila že blizu poldneva ko sva prispela nazaj na Kredarico. Prijeten klepet v dobri družbi, zaslužen o pivo, prijetno toplo sonce … nas je kar zadrževalo tam gori. Končno se dvigneva in odsmučava v dolino. Smuka ni bila kaj prida, sneg je bil gnil, špura vsa razrita, bilo je vroče… a pogled na uboge pare ( ljudi) ki so se prebijali čez Kalvarijo navzgor je zadostoval da sem znal ceniti to kar mi je bilo dano. Presenetlivo hitro sva bila v dolini, a do avta je bilo še kar nekaj kilometrov. Moje zgarane smučke so težko drsele po razmočenem snegu, tako da sem do avta pokuril še tiste nekaj energije kar mi jo je ostalo . Pot domov je izmenično eden vozil, drugi spal in nasmejana sva pozno popldne prispela domov. Na vprašanje sodelavca kam hodim v solarji pa nisem odgovoril…
LP Janko
Wednesday, September 19, 2007
Uživancija
Takega dneva pa še ne. Včeraj jo pobrišem ob 11.00 iz službe, tako da sem ob 12.00 povsem sam sedel na Vršah in gledal male ljubke bazice ki so plavale na sinjem nebu. Vetra ni bilo nobenega in nisem prav dobro vedel kaj se bo izcimilo iz tega dne. V miru se pripravim in potegnem v blago termiko. Na vršah nič uporabnega, bolj kot se bližam Poreznu boljše mi gre. Na rahli vzhodni tendenci se je na prisojni stani doline med Velbnkom in Poreznom oblikoval soliden steber in prav hitro sem bil v bazi na 1800 m. Malo v meglici, malo zunaj nje, držalo je vsepovsod. Baška grapa me ni mikala, namenil sem se malce vozariti po Poreznu. Odletim proti Otavniku, z 300 metri manj se vrnem na greben, vendar termični cikel se je obrnil, oblaki so kopneli in ravno sem še splaniral do spodnjih vrš kjer pristanem. Sedim v travi in gledam kaj bi, najbolje da malce podremam si rečem in prav hitro zaspim. Spal sem kake pol ure, ko se zbudim in vidim da termika zopet deluje. Kar v sede se pripnem v sedežu. Navlečem nase vso navlako ki sodi zraven, in še ves dremav potegnem v tokrat solidno termiko. Na vzhodnem robu Vrš, nad Kopo najdem steber ki me solidno hitro potegne v bazo. Tokrat vrtim v oblaku dokler je kaj vrteti, in se z kompasom orientiram proti vrhu Porezna. Z krepkim propadanjem priletim do Porezna v višini vzhodnega sedla in zapeljem okrog skal. Z 0,5 m dviganja ali pa še manj letim 10 metrov od skal in oberem vse dolinice nad Zapuoško . Držalo je vsepovsod in igraje lahko sem se povzpel na vrh. Na sami špici vrha sem se vozil sem ter tja v vseh smereh. Mikalo me je celo da bi pristal na vrhu, a nisem mogel nabrati toliko višine da bi pristajal proti vetru od koče proti vrhu. Z enimi planinci sem kar iz zraka podebatiral malo o vremenu in hribih. Potem pa se oblaki zopet začno topiti in zabave za danes je bilo konec. Že vdrugo odplaniram proti Vršam, kjer v brezvetrju pristanem pred avtom na spodnjih Vršah. Kar letim sem samo enkrat doživel tako uživaško vozakanje na samem Vrhu porezna . Tako uživaškega letenja pa še ne. _________________LP Janko
Thursday, September 06, 2007
Prvi let
Prvi posnetki letenja iz davnega leta 1992
stvar se dogaja v Hramarskem dolu,
Sunday, August 12, 2007
skoraj popoln dan
(skoraj) popoln dan. Že par dni je visela v zraku odločitev,da odletimo še eno zaresno turo z Vrš. Miha je priganjal že v soboto in nedeljo, vendar je premočan sever in kasneje vzhodnik je njegove namere preprečil. V ponedeljek 6. 8. pa se je vzhodnik umiril, in dan D za Vrše je bil pripravljen. Žal je bila naša flota razbita na vse konce in kraje tako, da smo na koncu ostali trije. Moja malenkost, »človek-ptica-Miha in Borut. Z razliko od moje ustaljene prakse, da komaj utegnem postoriti vse preden pridem na start je bil ta dan zelo umirjen. Otroci in Mojca so bili v toplicah, drugih obveznosti ta dan nisem imel, vsaj je pred večerom. Do večera pa je še daleč, upam da tudi v kilometrih. Pred enajsto smo se že pripeljali na Vrše, se v miru pripravili na let. Ob 11.15 potegnem na vzhodnem startu in z vriskom začnem let. Že prvi zavoji so bili obetajoči, čvrsta termika, okrepljena z rahlim vzhodnikom mi je omogočila klasičen vzpon čez Porezen. Najprej 200 m čez Vrše, nato po grebenu mimo lovske koče in Velbnka na vzhodni greben Porezna nato pa uživaško, celo objestno v raztegnjenih osmicah preko strmih skal tik nad tlemi do vrha in še čez. Tik pod 2000m sem trčil ob inverzijo in tam čakal na Miha, ki kar nekako ni mogel gor. Borut pa si je današnjo usodo zapečatil že takoj po startu ko se je odločil za varianto preko Gorjanske Gore in Kojce. Dlje kot do Koritnice mu ni uspelo priti. Ko Miha ni bilo od nikoder sem se sam obrnil proti Črni prsti z 1950 m višine. Hitrost na GPS-u je kazala 45-48 km /h ki bi morali zadoščati za zanesljiv priklop na Črno prst. Vmes sem celo sredi ničesar našel steber kjer sem popravil višino na dobrih 2000 m. Mencal in tehtal sem ali naj priklopim greben ki se vleče iz Koritnice proti Znojilam ( zadnji vrh se imenuje Jehle) ali pa hrib zahodno nad Podbrdom (Kalarsko Brdo). Odločil sem se za »diretisimmo« Črno prst, v skalni rob nad Kalom. Bil sem dokaj nizek, termika se še ni sprijela in komaj sem si spomagal še kakih 100 metrov više kjer sem že lahko zagrabil zračni tok ki ga je vzhodnik potiskal čez sedlo za Kalarskim Brdom. Miha je videl moje kolovratenje ob Črni prsti in je takoj priklopil Kalarsko Brdo in bil par minut pred mano na varnem grebenu Črne prsti. Močno zanešen steber me je prinesel na vrh Črne prsti skoraj 500 m zahodneje. Ker sem hotel slikati vrh , sem porabil še kar nekaj časa da sem objadral kočo in se obrnil v veter proti Rodici. Miha je bil že daleč in tudi naprej sem letel povsem sam. Baza je bila že lepo formirana, termika je delovala, veter je pomagal in vrhovi proti Rodici so kar izginjali na moji desni strani. Pred Rodico sem samo pomislil, da moram malce višje pa je že zatulil vario in z 6-8 m/s dviganja sem bil »u tren oka« varnih 250-300 m čez vrh. Pomaham planincem in že sem zrl proti Voglu. Brez posebnega nabiranja višine preletim tudi njega in mimo Tminskega Migovca sem že gledal v Rdeči Rob. Dežurni steber pod Migovcem (Grušnica) je delal lepo in Rdeči Rob je bil na dosegu. Mogočne skale so bile že segrete in že v prvem poskusu zapeljem v blag, miren steber, ki je dovolil varno vrtenje tik ob sivkastem masivu Rdečega roba. Z višino se je steber krepil in ko me je izstrelilo mimo rdeče kape vrh skal sem imel na variu že krepkih 7,5m/s dviganja. Bilo je tako lepo da sem kar vrtel čeprav že v bazi. Vsega je enkrat konec , tudi ta steber se je umiril tako blago kot se je začel, in z pogledom prilepljenim na kompas GPS-a sem približno 3 minute letel skozi nič na višini preko 2400m. Kot iz pravljice se mi pokaže dolina Soče skozi meglice. Miha je že na stolu in mi zatrdi da deluje tako kot je treba. Prelet čez dolino porabim za »malico« in klepet z Ivanom prek UKW-ja. Stol je bil lep. Pobočje proti Malem Vrhu tudi in vrtel sem samo kadar se mi je ljubilo. Dolino pred Čamponom, kjer sem nekoč že pristajal pred nevihto, preletim z povprečnimi 1800 m koj nato pa ob prvih obronkih Čampona v družbi z dvema planinskima orloma zopet dvignem preko 2000. Končno. Po petnajstih letih letenja se mi uresničujejo sanje, preletel sem relacijo Porezen- Čampon in zviška zrl na Gemono. Malce dolgo sem rabil za ta prelet, a zadovoljstvo in samozavest sta bili na vrhuncu. Ko ponovno prebijem 2k se obrnem nazaj in v daljavi vidim obrise Stola in Krna. Fant , si rečem, daleč si priletel, sedaj pridi še nazaj in mera bo polna. Brez omembe vrednih zapletov priletim nazaj na Stol navijem do baze in…naredim napako zaradi katere je v naslovu »skoraj«. Namesto da bi nadaljeval vzdolž Stola še kake 4 km in nato še zmeraj igraje preskočil na Polovnik ter se tako izognil močnemu dolincu, sem iz baze nad Stolom ubral pot naravnost čez Žago na greben zahodno od Polovnika. Močan dolinski veter mi je požiral višino, stebri so bili razpihani, v petih minutah sem bil na tleh. Če bi se na Stolu odločil drugače bi zagotovo videl Baško grapo. Če ne bi celo priletel nazaj na Porezen. Tako pa me to še čaka. Ko pa odletim še to, takrat pa … LP Janko
Monday, October 02, 2006
Tuesday, August 22, 2006
imavri
Thursday, June 29, 2006
test
Dobro jutro
ravno sem nekaj "naumil" pa me zanima kaj je ratalo
ravno sem nekaj "naumil" pa me zanima kaj je ratalo



